Knjiga, ki v ospredje postavlja moč branja in vsesplošni vpliv rednega branja na življenje ljudi.
Branje je v sodobnem času – času osamljenosti – dejavnost, ki bogati notranje in družbeno življenje, saj prispeva k jezikovnemu bogastvu in pismenosti, to pa povečuje sposobnost učenja, uspešnost pri delu in v osebnem življenju. Slovenska šolska in kulturna politika ne vzpostavljata zadostno bralnih navad – če je v osnovni šoli poskrbljeno za branje otrok, je v procesu vseživljenjskega učenja odraslih bralna kultura skorajda zanemarjeno področje. Globok in iskren pogovor o prebranih knjigah, zlasti umetniških, je pomemben graditelj samozaupanja. Slaba samopodoba je značilnost slovenskega prebivalstva, branje pa mehanizem, ki jo lahko izboljša in s tem razširi človeško zavest ter utrdi pozicijo kritičnega državljana.
O avtorici:
Manca Košir (1948–2024), profesorica in publicistka, je izdala več epistolarnih in strokovnih knjig, zbirk kolumn in pesmi. Med drugim je bila tudi neutrudna in nepozabna navdihovalka branja in ustanavljanja bralnih krožkov, zato je njen rojstni dan, 5. marec, postal nacionalni dan branja. V pričujoči čitanki je objavljen izbor njenih esejev, kolumn, člankov in zapisov o knjigah. Teme, o katerih je premišljevala in se k njim vedno znova vračala, so medčloveški odnosi, etika, mediji, znanje, ljubezen, knjige, umetnost, staranje, smrt … Njeno esejistično pisanje, prepleteno z osebnimi zgodbami in pedagoškim erosom, želi izboljšati svet, povečuje občutljivost za medsebojne odnose in sobivanje, uči nas, kako biti človeški. Ali povedano s citatom, ki je bil Manci zelo ljub: »Človek je angel z eno perutjo. Zato lahko ljudje letimo le objeti.«
