Prizna, da je zašel v življenju v globine alkohola in v višine napihnjenega ega, s privoljenjem soproge Ester ponovi, kako ga je prebudila v sožitje in iskrenost, in opiše tudi svoje pobiranje s političnega parketa.
''Po dinamičnih življenjskih preizkušnjah, škodljivih vplivih okolja, prirojenih lastnostih, padcih in psihofizičnih poškodbah sem imel dve alternativi: da se vdam v usodo, vse izgubim in se ugonobim, ali se pričnem pobirati in izboljševati. Izbral sem drugo pot, zato sem še med vami, srečen kot še nikoli poprej.'' Marko Pavliha
Kot deček se je predstavljal kot Mato Lita, se prekucnil z lesenega konjiča in si razbil čelo, pri šestih letih se je povzpel na Triglav, pisal pesmice in proste spise, preživel ugriz podgane in napad vešče in pobegnil od doma. Našla ga je ljubezen njegovega življenja, v vojnih razmerah je opravil doktorat, častnega je doživel pri 60 letih. Po daljšem postopku se je rešil alkoholizma, prebolel opekline političnega bruseljskega ognjenega krsta in še kakšno operacijo za povrh … Skratka, ni mu bilo dolgčas, niti ljudem v njegovi bližini.
''Če je pasti normalno, je zopet vstati fenomenalno – in v tem je vsa razlika med bolj ali manj uspešnimi in srečnimi ljudmi.'' Marko Pavliha
Marko Pavliha, iz katerega tudi v živih nastopih prekipeva od iskrive razgledanosti, nas v knjigi spomni na staro hinduistično reklo, ki ga zapiše: ''Kakršen um, takšna oseba. In um, ki se zrcali v njegovih vešče izpeljanih besedah, odlikujejo kremenita dejanja; z njimi bo gotovo svetla opora marsikomu v teh viharnih časih. To je Svetilnik.''
In zanj, kot pravi, je najpomembnejši svetilnik od vseh vedno ljubezen.
'' Resnica je, da je v tej knjigi Marko Pavliha kar presenetljivo boleče samoizpoveden. Ter zaljubljen v svojo 'madono', kot pravi ljubezenski lirik.''Tone Partljič
