Tone Pavček je bil eden najpomembnejših slovenskih pesnikov 20. stoletja, ki je s svojimi deli zaznamoval slovensko literarno krajino in bil priljubljen tako med mladimi kot tudi med starejšimi bralci.
Pavček je znan po svoji izjemni občutljivosti za lepoto jezika in mojstrstvu izražanja čustev ter misli skozi preprosto, a globoko in poetično govorico. Njegove pesmi so polne čustev, sanj, upanja in življenjske modrosti, ki se dotaknejo srca bralca in ga nagovorijo na najgloblji ravni.
Njegovo delo sega v različne tematike, od ljubezni in prijateljstva do družbenih vprašanj in narave. Značilnost Pavčkove poezije je tudi pozornost do vsakdanjega življenja, skozi katero izraža univerzalne človeške izkušnje in vrednote.
Poleg pesniškega ustvarjanja je Pavček pisal tudi za otroke, kjer je s svojimi preprostimi, a ganljivimi besedili vzbujal radovednost, domišljijo in spoštovanje do narave ter medčloveških odnosov. Zaradi njegove globine in vsestranskosti pa so verzi izpod njegovega peresa idealni za voščila ob mnogih priložnostih. Za vas smo zbrali tiste najlepše, da vam nikoli ne zmanjka idej kaj zapisati ob posebnih priložnostih in prelomnicah.
Sreča ni v glavi in ne v veljavi
in ne če imaš pod palcem goro zlata.
Sreča je, če se delo dobro opravi
in če imaš koga rad.
Majhna, čisto majhna pesem je šla
o prvem mraku
po ozki stezici
in se izgubila v polju zelenem.
Kdo ve, diši zdaj po trobenticah,
ali po maku,
diši po plavici,
ali po vsem izgubljenem?
Teči torej. Preprosto kot reka.
Od izvira pa do izliva.
In ne pozabiti, kako so lepa naročja vrb,
kamor skriva pesmice veter,
in obzorja nedosegljiva.
Spomladi do rožne cvetice,
poleti do zrele pšenice,
jeseni do polne polic,
pozimi do snežne kraljice,
v knjigi do zadnje vrstice,
v življenju do prave resnice.
A če ne prideš ne prvič ne drugič
do krova in pravega krova,
poskusi vnovič in zopet in znova.
Šel sem večeru naproti
in sem bil sam večer.
Ni sol. Je slana solza bolečine,
ki lega čez in čez, čez vse soline.
Ostani pri meni, ptica,
ne leti na južno stran,
ko se razraste po meni tišina;
ne bi rad umrl sam.
V srcu, če je ta pravo,
je zmeraj prostora
za tisoč imenitnih stvari,
ki jih ljubiti mora
vse, kar živi.
Na svetu si, da gledaš sonce,
na svetu si, da greš za soncem,
na svetu si, da sam si sonce
Pridi ljuba, na večer
k meni v sanjajoče griče,
vse te vabi, vse te kliče:
zemlja, rože, mrak in mir.
Živeti.
Zmeraj do kraja.
Preživeti.
Začeti skraja.
Pa kaj zato,
če svet ni raven!
Pač bo, kar bo
in nekaj zraven.
Mama je angel sama,
pa angela ne potrebuje.
Njej je naloga dana,
da druge varuje.
Vsak človek je zase svet
čuden, svetál in lep
kot zvezda na nebu ...
Vsak tiho zori,
počasi in z leti,
a kamor že greš, vse poti
je treba na novo začeti.
Eden je rekel Da,
drugi odvrnil Ja
in sta sklenila roke,
a on – angel poroke
ponavlja za njiju spev
o ljubezni
iz pravega vira – Visoke pesmi.
Vsaka mama je prava mama,
dana za srečo in na veselje.
Prava.
In ena sama.
Za vse življenje.
Ko hodiš,
pojdi zmeraj do konca.
Spomladi do rožne cvetice,
poleti do zrele pšenice,
jeseni do polne police,
pozimi do snežne kraljice,
v knjigi do zadnje vrstice,
v življenju do prave resnice,
v sebi do rdečice čez eno in drugo lice.
A če ne prideš ne prvič, ne drugič
do krova in pravega kova
poskusi: vnovič in zopet in znova.
V srcu, če je ta pravo,
je zmeraj prostora
za tisoč imenitnih stvari,
ki jih ljubiti mora
vse, kar živi.
Na svetu si, da gledaš sonce.
Na svetu si, da greš za soncem.
Na svetu si, da sam si sonce
in da s sveta odganjaš – sence.
Vsak dan se znova začenja svet.
Tako se knjiga sestavlja.
Tako življenje proslavlja
svoj sad in cvet.
A sreča ni v glavi in ne v daljavi,
Ne v žepu ali pod palcem zaklad.
Sreča je, če se delo dobro opravi
In če imaš nekoga rad.
Potem v tebi dve sreči gorita.
Dve sonci v srcu. Dvoje svetil.
Od njiju je luč okrog tebe razlita,
ko romaš za zvezdo, k sebi, na cilj.
Življenje, veliko, visoko, večno,
kličem ti: Dober dan!
In ti ponujam roko za srečno
skupno vandranje kdovekam…
Vsak tiho zori,
počasi in z leti,
a kamor že greš, vse poti
je treba na novo začeti.
Radi bi tekli po tratah zelenih
za pisano srečo metuljev rumenih,
radi bi rastli ko trave, ko jelke,
zrli v oblake, poslušali pesmi
rojstva, ljubezni, ljubezni, življenja…
Ti si za zmeraj mlad
veter v polju, zvezda na nebu.
Daleč so moja polja. Pusta in sama.
Daleč je mali, kamniti svet.
In daleč si ti. Med nama
so tuji obrazi in blodnje minulih let.
Ljubi trave, tiste mehke,
ki šumijo na ravnini,
tiho, mehko kakor v srcu
polpozabljeni spomini.
Vrnite se, ptice, temu domu vrnite
vonj po obljudenem in vanj prinesite
s toploto juga oljko miru…
Naj ne pojdem mimo tebe,
naj te moja roka najde,
biser, in posluša,
kako v tesen svet vkovana
diha ujeta duša oceana.
Voda in veter – nerazdružen par.
Med njima so prečudovita stanja
dotikanj, božanj, milih ljubkovanj,
napor nenehnega zapeljevanja,
visoka pesem čutnosti in sanj.
Ljubim večere, ko zdrsi v škrlat
poslednja luč. Ob robu dneva vztraja
na nebu kot na listini pečat
ljudem obljubljena podoba raja.
In vse je kot v že znani pradavnini.
Odhod. Čez polje. V dvoje. V mesečini.
Po svoje vsak prebira knjigo stvarstva.
A ona kot nikoli prazna dlan
še ob slovesu, ko umira dan,
da zadnji dar ti svojega bogastva.
Vsak človek je zase svet,
čuden, svetal in lep
kot zvezda na nebu…
Vsak tiho zori
počasi in z leti,
a komor že greš, vse poti
je treba na novo začeti.
A včasih so daleč poti,
da roka v roko ne seže,
a včasih preblizu so si,
da z nohti lahko
srce kdo doseže…
Ni vse tako kot se zdi brezskrbno, veselo.
Mnogim se je življenje zapelo, da človeka boli.
In naprej ne gredo, a nazaj ni poti.
Kakor na mestu drevo štejejo svoje dni…
(Tam na koncu polja)
In sva kot dva galeba, dve čigri, dva glasova
v tišini jutra, dva otroka in dva grobova.
