Z avtobiografijo Vsi me kličejo Tona, ki obeležuje njegov osemdeseti rojstni dan in sta jo ustvarila skupaj s kolumnistom in novinarjem Markom Radmilovičem, se predstavlja Tone Vogrinec, eno izmed najpomembnejših in najvplivnejših, pa tudi najbolj kontroverznih imen slovenskega alpskega smučanja. Kot v svojem značilnem slogu pojasnjuje soavtor knjige Marko Radmilovič, je zgodovina slovenskega smučanja pridelala almanahe, zbornike, na tisoče člankov, publikacij, intervjujev in kar je podobnih tiskovin, a biser je čakal v školjki. »Vse do korone, ko sva se srečala Tone Vogrinec in Marko Radmilovič. Oba smučarja. Eden po poklicu, drugi po duši. Zgodbo slovenskega smučanja je, danes skoraj pozabljeni mariborski upokojenec, nosil v sebi od prvega stavka do zadnje pike. Gre za mojstra z načrtom ali gre za sosledje neverjetnih naključij? Je Bojan Križaj produkt ali je sila narave? To so vprašanja, na katera avtobiografija nedvoumno odgovarja.« Odgovarja pa ne le na enigme slovenske smučarije, ki je bila v osemdesetih večja in pomembnejša od slovenske politike in gospodarstva skupaj, poudarja Radmilovič, temveč tudi orisuje čas, ki je bil tako zelo drugačen od tega, ki ga živimo danes. »In Tona je ta čas ne le živel, temveč ga je tudi sooblikoval. Kar pa je prvi in edini pogoj za res dobro (avto)biografsko delo.« Vogrinec je namreč veliki športni junak osemdesetih, ki je takrat še jugoslovansko smučanje od sodelovanja popeljal do zmagovanja in omogočil razvoj številnim vrhunskim tekmovalcem in tekmovalkam, obenem pa ga mnogi še vedno krivijo za prezgodnje slovo nekaterih naših največjih asov tega športa. Knjiga, ki se bohoti na skoraj 500 straneh, nas dinamično in gladko popelje po poti in življenjskih preizkušnjah tega legendarnega Slovenca. Prekipeva od anekdot, prigod in pestrih zgodb, nagovorila pa bo tako tiste, ki se obdobja osemdesetih spominjajo z nostalgijo, kot tudi tiste, ki ga niso doživeli, saj naslika svojevrsten in razgiban portret dobe in svetovljanskega ustvarjalca velikih zgodb v njej.
