Kranjska klobasa piše slovensko zgodovino (tudi) z madeži, ki jih je pustila v slovenskem časopisju – po besedah Ivana Prijatelja »instrumentu, ki je pri kulturnem in civilizacijskem preporodu slovenskega ljudstva v narod igral glavno vlogo«. Ne le da so veliki možje (pa sem in tja tudi kakšna ženska) in dogodki grdo popackani z madeži kranjske klobase. Teme – kot so narodna prebuja, politično nategovanje, lovljenje novcev, kulturniško šopirjenje, duh revolucije in konec zgodovine – so kot meso in mast v čreva kranjskih klobas na silo stisnjene v posamezna obdobja: avstro-ogrski čas, prvo in drugo Jugoslavijo ter samostojno Slovenijo. Knjiga predstavlja iskrivo, analitično prodorno in metodološko fundirano, hkrati pa nadvse kratkočasno, mestoma šokantno in drugje izrazito kratkočasno analizo naroda skozi duh klobase oziroma nacionalne jedi, ki je Slovenijo ponesla v vesolje. Razkrivanje pomenov kranjske klobase in njihovih sprememb lahko torej beremo kot nekakšen gosti opis ali še bolje opis slovenske družbe in kulture na osnovi eksemplaričnega primera analize materialne kulture.
