Cenjeni in priznani mariborski pisatelj Tone Partljič se po Ljudeh z Otoka (Beletrina, 2021) vrača z zgodovinskim romanom Veter z vzhoda, v katerem nadaljuje pričevanje o svojem rojstnem mestu ob Dravi. Tokrat se poda v trideseta leta, v napet zgodovinski čas, ki ga med drugim zaznamujejo prebujanje delavskega gibanja, smrt Rudolfa Maistra in atentata na kralja Aleksandra v Marseillu ter kanclerja Dollfusa na Dunaju. Roman, ki je žlahtna mešanica fikcije in resničnosti, predstavlja kopico zgodovinskih osebnosti, v središču zgodbe pa so dijaki, ki se jim počasi odpira širši pogled na svet, v katerem živijo, ob tem pa se seveda zapletejo v bolj ali manj usodne težave. Mimo vsega tega pa mirno in vztrajno teče Drava, ki se ne da motiti … Tone Partljič je ob izidu novega romana povedal: »Čeprav sem star 'le' osemdeset let, čutim, kadar grem prek mosta, da je v meni vsa Drava, ki je že v tisočletjih stekla skozi naše mesto proti vzhodu, da me obkroža tisoč let in več let našega Maribora … Na severu se včasih vidi sij, z zahoda zmeraj 'dol po Dravi' pihljajo sape; gor po Dravi pa z vzhoda zelo redko zapiha veter. Po prvi vojni je včasih zapihal, ko so 'komunisti' slišali odmeve revolucije v daljni Rusiji, ko je množica dijakov iz Prlekije in Slovenskih goric delala nemir in razburjenje po gimnazijah in mestu, ko so Primorci prinesli nekaj sape kraške burje, ko se je v Evropi že bliskalo od nacionalističnih napetosti; v Mariboru pa so že slišali odmeve grmenja … Za zgodbo sem si izbral leto 1934, ko so v mestu pokopali generala Maistra, na Dunaju ubili Dollfusa in v Marseillu kralja Aleksandra. Toda tudi v romanu ne moreš pisati o minulih časih in vetrovih brez junakov, ki imajo imena; torej Maistrove vdove, stare nemške gospe, ki je po letu 1918 ostala v Mariboru, ne moreš pisati brez delavcev v tekstilnih tovarnah in železniški koloniji, brez mladih fantov in deklet, očetov in mam, Primorcev, ki niso marali bučnega olja, brez profesorjev, sodnikov in policistov … Njihove obveznosti, skrbi, solze, drznosti, zmote in vizije sem 'spravil' v teh nekaj sto strani, da bi nas tudi danes morda zanimale, privabile solze in nasmeh, opozarjale, kadar slišimo daljni grom in sporočale o malih in velikih smrtih, pa tudi o lepih pesmih klopotcev, listju na vejah, ki se v jeseni tako lepo pobarva, o Dravi in času, ki teče in nič ne reče. Pa sem poskusil vseeno nekaj reči o tem času in ljudeh, ki so jokali, ljubili, sovražili, se bali, politizirali in umirali kakor mi danes.« Partljič znova mojstrsko naslika usode malih ljudi v primežu kolesja zgodovine in doživeto razkrije še en obraz Maribora, ki smo ga do zdaj poznali le iz učbenikov ali pričevanj. Nepozabno!
