Mami, tvoj nasmeh je kot sončni žarek,
topel objem kot mehki oblak.
Tvoje besede – najlepša pesem,
tvoje srce – ljubezni znak.

Ko jaz odrastem, raste
mama počasi nazaj,
dokler babica ne postane
in pride z vnuki v raj.
(Tone Pavček – Kako raste mama)

Hvala ti, mama, za vse kar mi daješ,
za smeh in tolažbo, za sanje in čas.
Vedno ob meni kot lučka svetiš,
moj si zaklad, moj večni glas.

Iz mamice zraste mama
bogvekdaj, kar nekega dne,
ko še sama ne ve, da ji pada
prvi sneg na lase.

Mami, tvoj glas je kot pesem pomladi,
tvoj dotik nežnejši od rože v senci.
V tvojem objemu srce mi ne rani,
ker v njem je vedno ljubezen brez mej.

Mamino srce je kakor nebo,
široko, globoko, ljubezni polno.
V njem so skrite vse moje sanje,
v njem je varnost in nežno dlanje.

Ko me življenje preveč premetava,
ko se viharji preveč razdivjajo,
tvoj objem je zavetje in varna postaja,
kjer se solze v nasmeh spremijajo.

Imaš čarobno moč, mamica moja,
z enim pogledom odženeš skrbi.
Ko si ob meni, svet se zasveti,
v tvoji bližini je lažje živeti.

Mami brez tebe težko bi bilo,
ob tebi in s tabo pa res je lepo.
Zato za tvoj praznik izrekam glasno,
“Mamica s tabo zares je lepo!”
Temu dodam še stavek poznan,
“Mamica draga rad/a te imam!”

Noben zaklad na svetu ni večji,
kot tvoj nasmeh in tvoj objem.
Ti si darilo, ki zame pomeni,
da nikdar na svetu nisem sam.

Brez sonca roža ne cveti, a nam brez mam živeti ni. Zahvalim soncu se za cvet, a tebi, ker ves moj si svet!

Če sreča bi imela ime,
bi tvoje nosila, mami draga.
V tvojem srcu ves svet živi,
v tvojem pogledu je nežnost brez dna.

Nežna, čuteča, prijazna in mila
do svoje družine si vedno bila.
Morda tok ljubezni boš zdaj občutila,
ki zate obilno nam vre iz srca!

Mnogo krvi in znoja si prelila,
ko si me v mukah porodnih rodila.
Zahvalim lahko se edino tako,
da v tvoje naročje se stisnem tesno.

Dobre matere dajo otrokom barve, čopiče in platno,
vendar jim pustijo, da naslikajo lastno sliko.
(P. Brown)

Mama ve, kdaj me stisne k sebi,
mama čuti, kdaj srce boli.
Njene roke vedno zdravijo,
kot veter, ki solze osuši.

Mama, ti si moj največji zaklad,
tvoj glas je nežnost, tvoj objem je hlad.
Ko solze tečejo, me stisneš k sebi,
s tabo, mama, je svet poln sreče.

Mati ima dvoje oči, da nas gleda,
dvoje dobrih rok, da nas objema,
dve ustnici, da nas poljublja,
in eno veliko dobro srce!
(Šeško F.)

Z ljubeznijo tvoja me roka neguje,
in le tvoj nasmeh me zares osrečuje!

Jaz imam pa mamico, mamico ljubečo, ji zapojem pesmico, ji prinesem srečo. (Gustav Strniša)

Vsaka mama je prava mama,
dana za srečo in na veselje.
Prava. In ena sama.
Za vse življenje.
(Tone Pavček)

Mamica je kakor zarja, zjutraj se smehlja,
ko še v postelji se dete s sanjami igra.
In zato nikdar mamice ne dam,
eno le na svetu širnem mamico imam.

Mamica je kakor luna, dolge bdi noči,
da počiva njeno dete mirno brez skrbi.
In zato nikdar mamice ne dam,
eno le na svetu širnem mamico imam.

Mamica je kakor sonček, srček njen je zlat
kakor žarek, ki posije od nebeških vrat.
In zato nikdar mamice ne dam,
eno le na svetu širnem mamico imam.

(Franjo Neubauer)

Mama je ena sama,
prva radost je mama,
prvi spev nina-nana,
prva beseda: mama!

Dajmo vse rože mami,
dajmo vsa sonca mami,
pesem, ki v nas se drami,
dajmo, zapojmo mami:

naj ne ostane brez mame
nihče na širnem svetu,
naj žive naše mame,
mame – najlepše na svetu!

(T. Pavček)

Mame morajo imeti tri pare oči…
En par, da vidijo skoz zaprta vrata.
Drug par, da vidijo nazaj
in en par spredaj, da vidijo otroka,
ko ga kaj polomi in mu brez besed povejo:
Nič hudega, saj te imam rada.

(Erma Bombeck)