"Napiši svojo knjigo," mi je rekel Jesper Juul. In tako je pred vami moja zgodba. Zgodba deklice, ženske in mame, ki si je nadvse želela najti ljubezen, ki ne boli.Toda spoznala sem, da ljubezen ne boli. Bolijo neizpolnjena pričakovanja. Bolijo rane. Boli ego. Potovanje do ljubezni je potovanje v zavedno, bolečina na tej poti pa je naša učiteljica. Svojo življenjsko zgodbo in spoznanja sem zapisala, ker si želim, da bi o odnosu med starši in odraslimi otroki spregovorili glasneje in bolj iskreno. Namenjena je tako moji (starejši) generaciji kot odraslim otrokom. Želim si, da bi v njej našli oporo za pot, na kateri boste z empatijo do sebe in staršev pogledali pod družinsko preprogo in zavestno preoblikovali boleče družinske vzorce. Le tako se bolečine iz družinskih skrinj ne bodo prenašale naprej.
"Knjiga poleg osebne življenjske izkušnje ponuja spoznanja in orodja za bolj zdrave in osrečujoče odnose v družini in družbi. Dragoceno!" - Saša Pavček"Spodbudno in navdihujoče delo za vse, ki se spotikajo na luknjasti poti življenja." - Manca KoširMehka vezava, 15,0 x 21,0 cm, 179 strani.
O AVTORICI:Danica Vidmar je pred štirimi desetletji v spletu (p)osebnih okoliščin stopila na pot zahtevnega partnerstva in starševstva. Desetletje pozneje se je ločila, pustila vse in se z otrokoma podala na pot enostarševstva in preživetja. Ko je sredi petdesetih let srečala Jesperja Juula, je počasi spoznavala, kako neopremljena je bila vsa ta leta za polnovredno življenje, za zdrave odnose, za materinstvo. Začela se je njena pot do tedaj že odraslih hčera. Ni bilo preprosto in tudi po desetletju hoje (še) ni našla vseh poti. Iskanje ne pomeni, da pot vedno tudi najdeš. In čeprav je ne najdeš ali te preseneča s svojimi ovinki, se je vredno podati v iskanje. Taka je njena izkušnja. Med hojo je našla pot do svojih občutkov, zna slišati svoj notranji glas, vidi svojo notranjo moč, našla je mir, predvsem pa se še naprej uči biti hvaležna, uči se radosti in veselja, uči se biti.
